Diskalkulija

abacus-addition-arithmetic-1019470-1

Seštevanje in odštevanje, množenje in deljenje so štiri osnovne računske operacije. Toda za nekatere otroke je učenje teh temeljnih veščin še posebej zahtevno. Študije kažejo, da imajo težave z razumevanjem pojmov števila, velikostnih razmerij in količin ter težave z ocenjevanjem določenih vrednosti. V matematičnih razredih se stalno zaostajajo, čeprav nimajo težav pri predmetih. Z drugimi besedami, trpijo zaradi specifične učne težave – diskalkulije.

Veliko učencev z učnimi težavami pri matematiki slabo razume načela štetja, pri štetju in reševanju matematičnih nalog uporabljajo nezrele strategije (štetje na prste ali preštevanje vseh) in naredijo več proceduralnih napak od svojih vrstnikov). Večina učencev pri računanju napreduje od uporabe materialnih strategij, tj. štetje s pomočjo prstov, k verbalnim strategijam štetja in k direktnemu priklicu iz dolgoročnega spomina. Za razliko od ostalih učencev, pa se učenci z učnimi težavami pri matematiki vseskozi zanašajo na uporabo materialnih opor in šele ob koncu osnovnega šolanja začnejo uporabljati miselne strategije. Zaradi težav s priklicem iz dolgoročnega spomina in posledično zaradi uporabe nadomestnih strategij, ti učenci porabijo več časa za reševanje nalog.  Vse  to  vpliva  na  nižje  matematične  dosežke.

DEFINICIJA

V DSM IV opredeljujejo diskalkulijo kot učni primanjkljaj, kadar so učenčevi matematični dosežki glede na njegovo starost, inteligentnost in način poučevanja nižji od pričakovanih. V DSM V (2013) pa diskalkulijo povezujejo s težavami na področju procesiranja številčnih podatkov, učenja aritmetičnih dejstev, izvajanja računskih operacij in na področju matematičnega sklepanja.

Specifične aritmetične učne težave, ki so pogostejše od diskalkulije, se največkrat kažejo kot težave z avtomatizacijo aritmetičnih dejstev in postopkov. Težave se lahko pojavljajo na različnih stopnjah informacijskega procesa:

  • pri sprejemu informacij, ob čemer lahko ima učenec težave zaradi slabših perceptivnih sposobnosti;
  • pri predelavi informacij, ko mora učenec povezati računski znak z informacijo ali priklicati aritmetična dejstva iz spomina;
  • pri pisni, besedni ali grafični predstavitvi matematičnih informacij.

Diskalkulijo opredeljujemo kot učno težavo, pri kateri imajo učenci zmerne in težje učne težave na področju matematike. Delimo jo na:

  • pridobljeno, ki je povezana z določeno obliko možganske okvare;
  • in razvojno, ki je povezana s slabšim konceptualnim, deklarativnim, proceduralnim in problemskim matematičnim znanje.

V Kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami so primanjkljaji na področju učenja matematike opredeljeni kot primanjkljaji na področju razvoja občutka za število, avtomatizacije aritmetičnih dejstev (deklarativno znanje) in aritmetičnih postopkov (proceduralno znanje) ter primanjkljaji točnosti matematičnega sklepanja. Specifični primanjkljaji so vezani predvsem na usvajanje osnovnih aritmetičnih spretnosti, manj pa na področje algebre, trigonometrije in geometrije.

Pri opredelitvi primanjkljajev na področju učenja matematike moramo upoštevati naslednjih pet kriterijev:

  1. kriterij: dokazano neskladje med splošnimi intelektualnimi sposobnostmi in dejansko uspešnostjo pri matematiki;
  2. kriterij: obsežne in izrazite matematične težave, ki učencu kljub trudu onemogočajo ustrezno napredovanje v procesu učenja matematike;
  3. kriterij: manj učinkovito učenje matematike zaradi pomanjkljivih in/ali motenih kognitivnih sposobnosti, metakognitivnih strategij in/ali motenega tempa učenja;
  4. kriterij: dokazana motenost enega ali več psiholoških procesov: spomin, pozornost, jezikovno procesiranje, socialna kognicija, percepcija, koordinacija, časovna in prostorska orientacija, organizacija informacij itn.;
  5. kriterij: kot glavni povzročitelji primanjkljajev na področju učenja matematike so izključene senzorne okvare, motnje v duševnem razvoju, druge duševne in nevrološke motnje, čustvene in vedenjske motnje, kulturna in jezikovna različnost, čeprav se lahko pojavljajo skupaj z njimi.

Brez dokaza o prisotnosti vseh petih kriterijev ne moremo potrditi, da ima posameznik primanjkljaje pri učenju matematike.

POGOSTOST

Specifične učne težave pri matematiki so razdeljene na kontinuumu od lažjih do izrazitih specifičnih učnih težav oziroma primanjkljajev na področju učenja matematike.

Pojavnost diskalkulije se ocenjuje med 3 % in 7 % šolske populacije. Njena pojavnost je podobna kot pri disleksiji, se pa o diskalkuliji govori veliko manj, kot o disleksiji.

ZNAKI

Diskalkulija se kaže kot skupek specifičnih težav pri učenju matematike in reševanju računskih nalog ter vpliva na sposobnost usvajanja matematičnih veščin. Ta odstopanja otroku povzročajo težave na glede na primerno intelektualno razvitost, nemoteno delovanje čutil in optimalne pogoje rednega poučevanja. Težave se lahko pojavljajo na vseh ali le na določenih področjih matematike.

Otroci s tovrstno motnjo imajo lahko težave pri razumevanju preprostih številskih konceptov, imajo pomanjkljiv občutek za števila in težave pri učenju številskih dejstev in postopkov. Četudi uspejo priti do prave rešitve ali uporabijo pravo strategijo, lahko to delajo mehansko in popolnoma brez razumevanja.

Če imajo učenci z diskalkulijo povprečne kognitivne in jezikovne sposobnosti, so lahko celo nadpovprečno uspešni pri matematičnih predmetih. Bolj verjetno pa je, da jih spremljajo težave tudi na jezikovnem področju. Otrok z diskalkulijo sicer napreduje pri usvajanju matematičnih znanj, a veliko počasneje od svojih vrstnikov in neustrezno svojemu miselnemu razvoju.

Znaki diskalkulije v šolskem obdobju:

  • v prvih razredih ne zmore organizirati predmetov, likov, simbolov ipd. v skupine, množice. Težko primerja predmete po velikosti, dolžini, debelini, teži, barvi;
  • že na samem začetku ima velike težave s preprostimi besedilnimi nalogami in z usvajanjem matematičnega izrazoslovja;
  • ne znajde se v stotičnem kvadratu, ne preskakuje po deseticah, ampak šteje po enicah;
  • težko šteje po zaporedju, še posebej nazaj;
  • ima težave pri količinah (pri merjenju in pretvarjanju);
  • geometrija mu predstavlja velik napor;
  • problemi s konceptom časa (učenje analogne ure, računanje časa, občutek za čas, načrtovanje dejavnosti znotraj nekega časovnega okvira);
  • počasnost pri reševanju matematičnih nalog;
  • težko načrtuje, kako se bo lotil reševanja ali kako je v mislih reševal (ne pomaga si s pomočjo notranjega govora);
  • otrok pogosto zamenja število z nekim drugim, kar ne pomeni, da ima težave pri razumevanju pojma števila. Zamenjave se pojavljajo pri branju, pisanju in vnosu števila v žepno računalo;
  • število težko zadrži v spominu;
  • otrok ni sposoben preiti na novo nalogo; če je bilo potrebno pri prvi nalogi račun sešteti, bo nov račun ponovno seštel, čeprav je napisan znak minus in se od njega zahteva odštevanje;
  • otrok zrcalno obrača števke ( 6 = 9) ali obrača vrstni red števk pri večmestnih številih (356 = 653 ali 563) tako pri branju kot pisanju;
  • pri reševanju daje otrok pravilne rešitve, vendar za to potrebuje veliko več časa kot njegovi vrstniki;
  • pri pisanem računanju otrok neustrezno podpisuje, zato dobi napačen rezultat. Pogosto napačno prepozna računski simbol ali položaj števke (decimalna števila, ulomek, potenca) in dobi napačen rezultat. Lahko izpusti ali preprosto preskoči obvezen korak pri reševanju naloge;
  • otrok potrebuje konkretne opore (računanje na prste, s pomočjo številskega traku …) dalj časa kot vrstniki.

Včasih se pojavijo težave pri usvajanju matematičnega znanja sekundarno, kot posledica drugih težav pri učenju, in ne kot posledica diskalkulije. Sem sodijo predvsem:

  • težave na področju jezika (razumevanje navodil, skromen besedni zaklad, razumevanje izrazov, zapis ulomkov, razumevanje matematičnih izrazov …);
  • težave pri pisanju (zapis in branje števil in števk, geometrija, razvrščanje predmetov, pisno računanje …);
  • težave na področju branja (razumevanje navodil, učenje na pamet, razumevanje merskih enot, skromen matematični besedni zaklad …);
  • težave na zaznavno-motoričnem področju (geometrija, ocenjevanje količin, oddaljenosti …);
  • slabša sposobnost zadržanja informacija;
  • kratkotrajna, odkrenljiva pozornost in impulzivnost.